Prenavljajmo!

članek je bil objavljen v reviji Žurnal in dom
maj 2012


Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo pri nas ob koncu lanskega leta več kot 830 tisoč stanovanj s povprečno površino 77 m2. To v seštevku znaša le nekaj manj kot 64 milijonov kvadratnih metrov stanovanjskih površin. Med njimi je bilo 1. 1. 2011 naseljenih nekaj več kot 670 tisoč stanovanj s skupno površino skoraj 55 milijonov m2. Preostalih 160 tisoč stanovanj s skupno površino kar devetih milijonov kvadratnih metrov je bilo nenaseljenih.


Poleg praznih stanovanj imamo v Sloveniji tudi veliko prevelikih enodružinskih hiš, grajenih »za rezervo«. Zanje so značilne slaba funkcionalnost, energetska in prostorska potratnost ter neusklajenost z naravnim in kulturnim okoljem.


V Sloveniji imamo dovolj stanovanjskih površin. Kljub temu se je med letoma 2006 in 2010 zgradilo – in se še vedno gradi – več kot 40 tisoč stanovanj. Gradnja novih enot prinaša množenje nenaseljenih, praviloma funkcionalno, energetsko, likovno in socialno neustreznih stanovanj in stanovanjskih hiš. Kakovostna prenova pa nasprotno ne prispeva k že tako previsoki razpršenosti pozidave in hkrati popravlja že storjene napake.


Kako prenavljati? Kakovostna prenova presega nujna investicijska vzdrževalna dela, kot v zadnjem času pojmujemo menjavo električnih in strojnih instalacij, izoliranje fasade in strehe ter menjavo oken. Pomeni predvsem arhitekturno prenovo objekta. Z njo prepoznamo kakovostne prostorske in likovne elemente prvotnega objekta, jih izluščimo in na nevsiljiv, a prepoznaven način dopolnimo s sodobnimi. Pri tem upoštevamo spreminjajoče se načine bivanja, hkrati pa pri vrednejših arhitekturnih objektih s spoštljivo distanco ohranjamo duha časa, v katerem je stavba nastala.


Kakovostna prenova je zahtevna naloga. Potrebuje čas, znanje, iznajdljivosti, občutek za prostor in pripravljenost za reševanje vedno novih izvedbenih detajlov. Veselje do takšnega dela morata imeti tako arhitekt kakor lastnik. V prenovo vložena čas in energija se namreč ne moreta primerjati z instantnostjo novogradnje tipskih montažnih hiš. Ker ob prenovi pogosto obnavljamo podedovan objekt, pomeni prenova za lastnike tudi ohranjanje vezi s predniki. Zato je pomembno, da lastnik in arhitekt pri načrtovanju tesno sodelujeta.


Celostna prenova največkrat zahteva veliko rušenja in drugih posegov v konstrukcijo zgradbe. Pridobitev gradbenega dovoljenja je zato največkrat nujna. Kadar gre za spomeniško zaščitene objekte, je potrebno tudi sodelovanje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine. Postopek pridobitve dovoljenja je soroden postopku za pridobitev dovoljenja pri novogradnji. Vsebuje pa nekaj dodatnih sestavnih delov. V pripravljalni fazi je potrebno izdelati posnetek obstoječega stanja in statično presojo konstrukcije, v določenih primerih poseganja v spomeniško varovan objekt je zahtevan tudi konservatorski načrt.


Pravilno načrtovana in skrbno izvedena prenova objekta ustvari edinstven in neponovljiv prostor z veliko dodano vrednostjo. Prenova je hkrati trajnosten način gradnje, pri katerem ponovno uporabimo že vloženo delo in materiale, ki bi jih sicer morali odstraniti, za novogradnjo pa izdelati nove.


S prenovo likovno neustrezne ter prostorsko potratne hiše bomo pomagali tudi pri obnovi slovenske kulturne krajine.

Hiša na Gorenjskem pred in po prenovi.

avtor arhitekture: Jože Peterkoč, u.d.i.a., Air d.o.o.

Prenova tipske družinske hiše iz osemdesetih v sodoben in tehnološko napreden dom ohranja vse osnovne arhitekturne elemente in poteze prvotne hiše. Osnovnemu obstoječemu volumnu sta dodana nova programska elementa, vhod na severni strani in terasna loža na južni fasadi objekta. Celota je objeta v novo kontinuirano lupino, ki oblikovno povezuje obstoječe in novo.

Kaj je dobra hiša

Predavanje na dogodku Oder 180˚
Gospodarsko razstavišče, 3. 3. 2010

Na vprašanje »Kaj je dobra hiša?« je odgovor preprost. Hiša je dobra, kadar jo lahko označimo kot arhitekturo, vsi ostali objekti so zato zgolj zgradbe.

Da imamo v Sloveniji veliko zgradb, a le malo arhitekture, vsekakor ni slučaj. Za dobro hišo nista dovolj le dober arhitekt in osveščen investitor, temveč se področje boja širi predvsem na izobraževanje uporabnikov arhitekture in na ponovno prevetritev delovanja pristojnih institucij.

V slovenskem kulturnem prostoru arhitektura še vedno nima pravega položaja. Celo veljavni Nacionalni program za kulturo 2008 – 2011 ji ne namenja svojega področja kulturne politike. Uvršča jo pod likovno umetnost, tam pa je omenjena z eno samo besedo. Prav tako arhitektura ni del učnega programa slovenskih šol, kot sta na primer likovna vzgoja in glasba. Slovenski mediji ob poročanju o gradnji novih stavb vse prevečkrat pozabijo navesti avtorje arhitekture. Enako velja za novice o arhitekturnih natečajih.

Ob takšnem odnosu do arhitekturnega ustvarjanja je težko pričakovati široko razumevanje sodobne arhitekturne misli.

Poseben problem predstavlja postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja. Tu sta problematična tako zakonska podlaga (predvsem ko gre za prostorske akte) kakor sam proces pridobivanja dovoljenja. O izdaji gradbenega dovoljenja sta arhitekt in investitor v sklepnem dejanju prepuščena zgolj izostrenemu posluhu organa upravne enote. Tako se zgodi, da o končni usodi gradnje nekega objekta odloča le ena oseba, arhitekt in investitor pa nimata prave možnosti pritožbe, s katero bi v obravnavo morda lahko povabila širši krog strokovnjakov.

V procesu nastajanja dobre hiše je pomembno sodelovanje z lokalno skupnostjo. Kako pomembno je to sodelovanje, je pokazal nedavni primer v Podkorenu. Da so prebivalci občutljivi, ko gre za poseg v njihovo okolje, je razumljivo, težava pa je v tem, da z nasprotno stranjo mnogokrat ne govorijo skupnega jezika. Vključevanje lokalne skupnosti v soodločanje pri gradnji objektov je vse prej kot lahek cilj, saj so za njegovo uresničitev potrebni izobraženi uporabniki ter kompetentni in odgovorni organi pristojnih institucij. Glede tega Slovenija vsekakor zamuja že vrsto let.

Arhitekti odnos (predvsem individualnih) naročnikov do arhitekture pogosto primerjamo z njihovim odnosom do avtomobilov. Slovenci radi živimo v bajturah, če uporabim slikovit termin Mihe Mazzinija, vozimo pa se z najsodobnejšimi vozili. Zakaj tako? Avtomobilska industrija nas dnevno izobražuje prek oglasov na telaviziji in reklamnih plakatov na vsakem koraku. Celo osrednji slovenski dnevnik ji namenja v štirinajstdnevnem ritmu kar štiri strani! Kaj pa arhitektura? O njej se povprečen Slovenec izobražuje zgolj iz ameriških filmov in tega, kar lahko opazi v neposredni okolici.

Sem članica gibanja Maja Farol, ki si prizadeva za kakovostnejše grajeno okolje in višjo kulturo bivanja. Temelji na izjemnem pomenu, ki ga imajo pri obeh družinske hiše. Vodilo gibanja Maja Farol je zavedanje, da vsaka nova hiša pomembno sooblikuje okolje, v katerem je zgrajena. Ker se večina družinskih hiš v Sloveniji gradi po tipskih načrtih, smo želeli izboljšati njihovo kakovost. Razvili smo tri družine tipskih hiš ter ustanovili pobudo Odprta arhitektura. Naš namen je spodbuditi uporabo kakovostnih arhitekturnih rešitev za vsakdanjo rabo, pospešiti njihovo izmenjavo in s tem pomnožiti kreativni potencial za njihov nadaljnji razvoj. Intenziviranje izmenjave in uporabe kakovostnih idej in rešitev prispeva k dvigu splošne prostorske kulture, ki je edino dolgoročno zagotovilo za kakovostnejše grajeno okolje, s tem pa tudi za boljšo hišo.