petek, 28. maj 2010

Stanovanje za Mašo



Prejšnji teden sem naredila idejni osnutek za prenovo enosobnega stanovanja. Gre za tipično blokovsko enosobno stanovanje iz šestdesetih oziroma sedemdesetih let, ko sta bili kuhinja in dnevna soba še strogo ločeni. Stanovanje je izgledalo takole:


Naročnica in njen partner sta želela bolj odprto stanovanje. Najbolj ju je skrbelo, kam bosta pospravila vso garderobo, saj v spalnici ni dovolj prostora. Veliko smo se pogovarjali tudi o kopalnici. Naročnica je obiskala nekaj prodajaln s kopalniško opremo še preden je poiskala mene. Zato je s seboj prinesla tudi »izris kopalnice«. To je termin, ki ga menda uporabljajo le trgovci. Arhitekti uporabljamo izraze kot so načrt, tloris, prerez, pogled in podobno. 
»Izris kopalnice« je izgledal takole (risba seveda ni originalna):



Jaz temu pravim »polnjenje kotov«. To pomeni, da v vsak kot postaviš eno stvar, kar ostane, je pač prazno. Če kotov zmanjka, potem zadeva ni rešljiva. V tem primeru se je izkazalo, da pri takšni razporeditvi ni mogoče odpreti vratc pralnega stroja. Izdelovalec izrisa se ni pustil motiti: bodo pač kupili pralni stroj, ki se odpira od zgoraj!

Ko sva se z naročnico o vsem pogovorili, je nastal tale načrt:




Podrli bomo stene male shrambice in s tem pridobili prostor za večjo kuhinjo, ki pa jo bodo od ostalega prostora ločevale visoke omare. Te bodo v severnem delu obrnjene proti kuhinji. V njih bo prostor za hladilnik. V južnem delu pa bodo omare obrnjene proti predsobi, v njih bo prostor za garderobo.

Podrli bomo tudi predelno steno, ki ločuje kuhinjo in dnevno sobo. Tako bomo pridobili enoten, odprt prostor, v katerem so posamezne funkcijske enote med seboj ločene s postavitvijo pohištvenih elementov.

Velikemu oknu v dnevni sobi bomo porušili parapetni zid ter vgradili panoramsko okno, kar bo v dnevni prostor vneslo več svetlobe ter ga vizualno povečalo. Na ta način se notranji bivalni prostor razširi v zunanjega.

V sanitarnem delu bomo zazidali vrata v wc in namesto tega izdelali prehod iz kopalnice. Na ta način bomo v predsobi pridobili potreben prostor za omaro s čevlji, garderobo za goste in ogledalo.

V kopalnici bomo na severni strani izdelali dve niši, eno za tuš in drugo za pralni stroj in grelnik za vodo. Ta niša bo imela možnost zapiranja z rolojem.

V spalnici bomo zvočno izolirali steno proti sosedu, ki ima tukaj kopalnico.

In stanovanje bo morda kmalu dobilo tretjega stanovalca...

četrtek, 13. maj 2010




Zakaj nočem parkirne hiše pod Ljubljansko tržnico in zakaj pod Markovim trgom v Benetkah ni parkirne hiše?


Nedavno sem bila spet v Benetkah. Kot vedno smo parkirali na Tronchettu in se z vaporetom pripeljali naravnost na Markov trg. Pristanek na Markovem trgu je nekakšen preludij k ubranemu sozvočju ozkih ulic in širokih trgov, v katerega se kasneje podamo peš.

Ampak le kako je mogoče, da se v tako znamenito mesto ne moremo pripeljati z avtomobilom? Zakaj ta nevšečnost? Kako je mogoče v takem mestu sploh živeti? In, ne nazadnje, zakaj pod Markovim trgom ni parkirne hiše?!?

Zakaj vendar so ulice tako ozke, da po njih ne moremo voziti z osebnimi avtomobili? Saj vendar niso vse beneške stavbe arhitekturni presežki. Pri mnogih »gre za nepomembno, anonimno, neizvirno, nadomestljivo, obsoletno, nefunkcionalno stavbo, ki je napoti vsem in vsemu, ki živijo, in kar obstaja v današnjem času«, kot bi se izrazil
Marko Crnkovič
. Nekaj tovrstnih bi prav gotovo lahko porušili in skozi mesto potegnili dvopasovnico. Na ta način bi prebivalcem olajšali »obstoj v današnjem času«, turistom pa omogočili lažji dostop, zaradi česar bi se gotovo povečal obisk. Bi se res?

Zakaj pojmujemo Benetke kot arhitekturni spomenik?

Benetke so nedvomno edinstvene. Kot vemo, gre za mesto, ki je postavljeno v laguni, zaradi česar se splet mestnih ulic prepleta s sistemom kanalov, ki, prav tako kot ulice, služijo kot komunikacijske poti. Ta preplet je botroval izgradnji mnogih mostov, ki jih danes občudujemo kot gradbene mojstrovine.
Benetke imajo tipičen vzorec italijanskih renesančnih mest, katerih značilnost so ozke ulice, ki se z vogalov izlivajo na manjše ali večje tržne prostore. Medtem ko v ulicah sledimo pretežno anonimni arhitekturi, ima nasprotno vsak še tako majhen trg arhitekturni poudarek – bodisi cerkev bodisi palačo, ki je prilagojena merilu trga in ga sooblikuje.




Umirjeno ozadje anonimnega tkiva deluje kot paspartu, s katerega zasije arhitektura. Prav zato so Benetke kot celota arhitekturni spomenik. Na ogledu Benetk se predvsem očarani izgubljamo med kanali, uličicami in trgi, le občasno pa se zazremo v dela renesančnih in drugih mojstrov.

Zakaj torej nočem parkirne hiše pod Ljubljansko tržnico in zakaj pod Markovim trgom v Benetkah ni parkirne hiše?

Ljubljana niso Benetke in Pogačarjev trg, kjer se nahaja Ljubljanska tržnica, ni Markov trg. Pa vendarle gre za podobno zadrego: noben izmed njiju ni bil zgrajen za potrebe parkiranja osebnih vozil in zato do njiju tudi ne vodijo primerno pretočne ceste. Oba trga pa obdaja arhitekturno delo, ki
bi ga morali vrednotiti kot kulturni spomenik nekega naroda.

Parkirne hiše ustvarjajo promet, obstoječa prometna infrastruktura pa ne bo zadoščala povečanim potrebam. In ker oba trga ležita v gosto pozidanem območju mesta, bi morali, če bi obstoječi infrasturkturi želeli povečati pretočnost, nujno porušiti nekaj objektov. Zato pod Markovim trgom ni parkirne hiše.


četrtek, 04. marec 2010


Kaj je dobra hiša


Predavanje na dogodku Oder 180˚
Gospodarsko razstavišče, 3. 3. 2010

Na vprašanje »Kaj je dobra hiša?« je odgovor preprost. Hiša je dobra, kadar jo lahko označimo kot arhitekturo, vsi ostali objekti so zato zgolj zgradbe.

Da imamo v Sloveniji veliko zgradb, a le malo arhitekture, vsekakor ni slučaj. Za dobro hišo nista dovolj le dober arhitekt in osveščen investitor, temveč se področje boja širi predvsem na izobraževanje uporabnikov arhitekture in na ponovno prevetritev delovanja pristojnih institucij.

V slovenskem kulturnem prostoru arhitektura še vedno nima pravega položaja. Celo veljavni Nacionalni program za kulturo 2008 – 2011 ji ne namenja svojega področja kulturne politike. Uvršča jo pod likovno umetnost, tam pa je omenjena z eno samo besedo. Prav tako arhitektura ni del učnega programa slovenskih šol, kot sta na primer likovna vzgoja in glasba. Slovenski mediji ob poročanju o gradnji novih stavb vse prevečkrat pozabijo navesti avtorje arhitekture. Enako velja za novice o arhitekturnih natečajih.
Ob takšnem odnosu do arhitekturnega ustvarjanja je težko pričakovati široko razumevanje sodobne arhitekturne misli.

Poseben problem predstavlja postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja. Tu sta problematična tako zakonska podlaga (predvsem ko gre za prostorske akte) kakor sam proces pridobivanja dovoljenja. O izdaji gradbenega dovoljenja sta arhitekt in investitor v sklepnem dejanju prepuščena zgolj izostrenemu posluhu organa upravne enote. Tako se zgodi, da o končni usodi gradnje nekega objekta odloča le ena oseba, arhitekt in investitor pa nimata prave možnosti pritožbe, s katero bi v obravnavo morda lahko povabila širši krog strokovnjakov.

V procesu nastajanja dobre hiše je pomembno sodelovanje z lokalno skupnostjo. Kako pomembno je to sodelovanje, je pokazal nedavni primer v Podkorenu. Da so prebivalci občutljivi, ko gre za poseg v njihovo okolje, je razumljivo, težava pa je v tem, da z nasprotno stranjo mnogokrat ne govorijo skupnega jezika. Vključevanje lokalne skupnosti v soodločanje pri gradnji objektov je vse prej kot lahek cilj, saj so za njegovo uresničitev potrebni izobraženi uporabniki ter kompetentni in odgovorni organi pristojnih institucij. Glede tega Slovenija vsekakor zamuja že vrsto let.


Arhitekti odnos (predvsem individualnih) naročnikov do arhitekture pogosto primerjamo z njihovim odnosom do avtomobilov. Slovenci radi živimo v bajturah, če uporabim slikovit termin Mihe Mazzinija, vozimo pa se z najsodobnejšimi vozili. Zakaj tako? Avtomobilska industrija nas dnevno izobražuje prek oglasov na telaviziji in reklamnih plakatov na vsakem koraku. Celo osrednji slovenski dnevnik ji namenja v štirinajstdnevnem ritmu kar štiri strani! Kaj pa arhitektura? O njej se povprečen Slovenec izobražuje zgolj iz ameriških filmov in tega, kar lahko opazi v neposredni okolici.


Sem članica gibanja Maja Farol, ki si prizadeva za kakovostnejše grajeno okolje in višjo kulturo bivanja. Temelji na izjemnem pomenu, ki ga imajo pri obeh družinske hiše. Vodilo gibanja Maja Farol je zavedanje, da vsaka nova hiša pomembno sooblikuje okolje, v katerem je zgrajena. Ker se večina družinskih hiš v Sloveniji gradi po tipskih načrtih, smo želeli izboljšati njihovo kakovost. Razvili smo tri družine tipskih hiš ter ustanovili pobudo Odprta arhitektura. Naš namen je spodbuditi uporabo kakovostnih arhitekturnih rešitev za vsakdanjo rabo, pospešiti njihovo izmenjavo in s tem pomnožiti kreativni potencial za njihov nadaljnji razvoj. Intenziviranje izmenjave in uporabe kakovostnih idej in rešitev prispeva k dvigu splošne prostorske kulture, ki je edino dolgoročno zagotovilo za kakovostnejše grajeno okolje, s tem pa tudi za boljšo hišo.