ponedeljek, 04. junij 2012

Prenavljajmo!

članek je bil objavljen v reviji Žurnal in dom
maj 2012



Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo pri nas ob koncu lanskega leta več kot 830 tisoč stanovanj s povprečno površino 77 m2. To v seštevku znaša le nekaj manj kot 64 milijonov kvadratnih metrov stanovanjskih površin. Med njimi je bilo 1. 1. 2011 naseljenih nekaj več kot 670 tisoč stanovanj s skupno površino skoraj 55 milijonov m2. Preostalih 160 tisoč stanovanj s skupno površino kar devetih milijonov kvadratnih metrov je bilo nenaseljenih.


Poleg praznih stanovanj imamo v Sloveniji tudi veliko prevelikih enodružinskih hiš, grajenih »za rezervo«. Zanje so značilne slaba funkcionalnost, energetska in prostorska potratnost ter neusklajenost z naravnim in kulturnim okoljem.


V Sloveniji imamo dovolj stanovanjskih površin. Kljub temu se je med letoma 2006 in 2010 zgradilo – in se še vedno gradi – več kot 40 tisoč stanovanj. Gradnja novih enot prinaša množenje nenaseljenih, praviloma funkcionalno, energetsko, likovno in socialno neustreznih stanovanj in stanovanjskih hiš. Kakovostna prenova pa nasprotno ne prispeva k že tako previsoki razpršenosti pozidave in hkrati popravlja že storjene napake.


Kako prenavljati? Kakovostna prenova presega nujna investicijska vzdrževalna dela, kot v zadnjem času pojmujemo menjavo električnih in strojnih instalacij, izoliranje fasade in strehe ter menjavo oken. Pomeni predvsem arhitekturno prenovo objekta. Z njo prepoznamo kakovostne prostorske in likovne elemente prvotnega objekta, jih izluščimo in na nevsiljiv, a prepoznaven način dopolnimo s sodobnimi. Pri tem upoštevamo spreminjajoče se načine bivanja, hkrati pa pri vrednejših arhitekturnih objektih s spoštljivo distanco ohranjamo duha časa, v katerem je stavba nastala.


Kakovostna prenova je zahtevna naloga. Potrebuje čas, znanje, iznajdljivosti, občutek za prostor in pripravljenost za reševanje vedno novih izvedbenih detajlov. Veselje do takšnega dela morata imeti tako arhitekt kakor lastnik. V prenovo vložena čas in energija se namreč ne moreta primerjati z instantnostjo novogradnje tipskih montažnih hiš. Ker ob prenovi pogosto obnavljamo podedovan objekt, pomeni prenova za lastnike tudi ohranjanje vezi s predniki. Zato je pomembno, da lastnik in arhitekt pri načrtovanju tesno sodelujeta.


Celostna prenova največkrat zahteva veliko rušenja in drugih posegov v konstrukcijo zgradbe. Pridobitev gradbenega dovoljenja je zato največkrat nujna. Kadar gre za spomeniško zaščitene objekte, je potrebno tudi sodelovanje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine. Postopek pridobitve dovoljenja je soroden postopku za pridobitev dovoljenja pri novogradnji. Vsebuje pa nekaj dodatnih sestavnih delov. V pripravljalni fazi je potrebno izdelati posnetek obstoječega stanja in statično presojo konstrukcije, v določenih primerih poseganja v spomeniško varovan objekt je zahtevan tudi konservatorski načrt.


Pravilno načrtovana in skrbno izvedena prenova objekta ustvari edinstven in neponovljiv prostor z veliko dodano vrednostjo. Prenova je hkrati trajnosten način gradnje, pri katerem ponovno uporabimo že vloženo delo in materiale, ki bi jih sicer morali odstraniti, za novogradnjo pa izdelati nove.


S prenovo likovno neustrezne ter prostorsko potratne hiše bomo pomagali tudi pri obnovi slovenske kulturne krajine.








Hiša na Gorenjskem pred in po prenovi.

avtor arhitekture: Jože Peterkoč, u.d.i.a., Air d.o.o.

Prenova tipske družinske hiše iz osemdesetih v sodoben in tehnološko napreden dom ohranja vse osnovne arhitekturne elemente in poteze prvotne hiše. Osnovnemu obstoječemu volumnu sta dodana nova programska elementa, vhod na severni strani in terasna loža na južni fasadi objekta. Celota je objeta v novo kontinuirano lupino, ki oblikovno povezuje obstoječe in novo.


petek, 28. maj 2010

Stanovanje za Mašo



Prejšnji teden sem naredila idejni osnutek za prenovo enosobnega stanovanja. Gre za tipično blokovsko enosobno stanovanje iz šestdesetih oziroma sedemdesetih let, ko sta bili kuhinja in dnevna soba še strogo ločeni. Stanovanje je izgledalo takole:


Naročnica in njen partner sta želela bolj odprto stanovanje. Najbolj ju je skrbelo, kam bosta pospravila vso garderobo, saj v spalnici ni dovolj prostora. Veliko smo se pogovarjali tudi o kopalnici. Naročnica je obiskala nekaj prodajaln s kopalniško opremo še preden je poiskala mene. Zato je s seboj prinesla tudi »izris kopalnice«. To je termin, ki ga menda uporabljajo le trgovci. Arhitekti uporabljamo izraze kot so načrt, tloris, prerez, pogled in podobno. 
»Izris kopalnice« je izgledal takole (risba seveda ni originalna):



Jaz temu pravim »polnjenje kotov«. To pomeni, da v vsak kot postaviš eno stvar, kar ostane, je pač prazno. Če kotov zmanjka, potem zadeva ni rešljiva. V tem primeru se je izkazalo, da pri takšni razporeditvi ni mogoče odpreti vratc pralnega stroja. Izdelovalec izrisa se ni pustil motiti: bodo pač kupili pralni stroj, ki se odpira od zgoraj!

Ko sva se z naročnico o vsem pogovorili, je nastal tale načrt:




Podrli bomo stene male shrambice in s tem pridobili prostor za večjo kuhinjo, ki pa jo bodo od ostalega prostora ločevale visoke omare. Te bodo v severnem delu obrnjene proti kuhinji. V njih bo prostor za hladilnik. V južnem delu pa bodo omare obrnjene proti predsobi, v njih bo prostor za garderobo.

Podrli bomo tudi predelno steno, ki ločuje kuhinjo in dnevno sobo. Tako bomo pridobili enoten, odprt prostor, v katerem so posamezne funkcijske enote med seboj ločene s postavitvijo pohištvenih elementov.

Velikemu oknu v dnevni sobi bomo porušili parapetni zid ter vgradili panoramsko okno, kar bo v dnevni prostor vneslo več svetlobe ter ga vizualno povečalo. Na ta način se notranji bivalni prostor razširi v zunanjega.

V sanitarnem delu bomo zazidali vrata v wc in namesto tega izdelali prehod iz kopalnice. Na ta način bomo v predsobi pridobili potreben prostor za omaro s čevlji, garderobo za goste in ogledalo.

V kopalnici bomo na severni strani izdelali dve niši, eno za tuš in drugo za pralni stroj in grelnik za vodo. Ta niša bo imela možnost zapiranja z rolojem.

V spalnici bomo zvočno izolirali steno proti sosedu, ki ima tukaj kopalnico.

In stanovanje bo morda kmalu dobilo tretjega stanovalca...

četrtek, 13. maj 2010




Zakaj nočem parkirne hiše pod Ljubljansko tržnico in zakaj pod Markovim trgom v Benetkah ni parkirne hiše?


Nedavno sem bila spet v Benetkah. Kot vedno smo parkirali na Tronchettu in se z vaporetom pripeljali naravnost na Markov trg. Pristanek na Markovem trgu je nekakšen preludij k ubranemu sozvočju ozkih ulic in širokih trgov, v katerega se kasneje podamo peš.

Ampak le kako je mogoče, da se v tako znamenito mesto ne moremo pripeljati z avtomobilom? Zakaj ta nevšečnost? Kako je mogoče v takem mestu sploh živeti? In, ne nazadnje, zakaj pod Markovim trgom ni parkirne hiše?!?

Zakaj vendar so ulice tako ozke, da po njih ne moremo voziti z osebnimi avtomobili? Saj vendar niso vse beneške stavbe arhitekturni presežki. Pri mnogih »gre za nepomembno, anonimno, neizvirno, nadomestljivo, obsoletno, nefunkcionalno stavbo, ki je napoti vsem in vsemu, ki živijo, in kar obstaja v današnjem času«, kot bi se izrazil
Marko Crnkovič
. Nekaj tovrstnih bi prav gotovo lahko porušili in skozi mesto potegnili dvopasovnico. Na ta način bi prebivalcem olajšali »obstoj v današnjem času«, turistom pa omogočili lažji dostop, zaradi česar bi se gotovo povečal obisk. Bi se res?

Zakaj pojmujemo Benetke kot arhitekturni spomenik?

Benetke so nedvomno edinstvene. Kot vemo, gre za mesto, ki je postavljeno v laguni, zaradi česar se splet mestnih ulic prepleta s sistemom kanalov, ki, prav tako kot ulice, služijo kot komunikacijske poti. Ta preplet je botroval izgradnji mnogih mostov, ki jih danes občudujemo kot gradbene mojstrovine.
Benetke imajo tipičen vzorec italijanskih renesančnih mest, katerih značilnost so ozke ulice, ki se z vogalov izlivajo na manjše ali večje tržne prostore. Medtem ko v ulicah sledimo pretežno anonimni arhitekturi, ima nasprotno vsak še tako majhen trg arhitekturni poudarek – bodisi cerkev bodisi palačo, ki je prilagojena merilu trga in ga sooblikuje.




Umirjeno ozadje anonimnega tkiva deluje kot paspartu, s katerega zasije arhitektura. Prav zato so Benetke kot celota arhitekturni spomenik. Na ogledu Benetk se predvsem očarani izgubljamo med kanali, uličicami in trgi, le občasno pa se zazremo v dela renesančnih in drugih mojstrov.

Zakaj torej nočem parkirne hiše pod Ljubljansko tržnico in zakaj pod Markovim trgom v Benetkah ni parkirne hiše?

Ljubljana niso Benetke in Pogačarjev trg, kjer se nahaja Ljubljanska tržnica, ni Markov trg. Pa vendarle gre za podobno zadrego: noben izmed njiju ni bil zgrajen za potrebe parkiranja osebnih vozil in zato do njiju tudi ne vodijo primerno pretočne ceste. Oba trga pa obdaja arhitekturno delo, ki
bi ga morali vrednotiti kot kulturni spomenik nekega naroda.

Parkirne hiše ustvarjajo promet, obstoječa prometna infrastruktura pa ne bo zadoščala povečanim potrebam. In ker oba trga ležita v gosto pozidanem območju mesta, bi morali, če bi obstoječi infrasturkturi želeli povečati pretočnost, nujno porušiti nekaj objektov. Zato pod Markovim trgom ni parkirne hiše.


četrtek, 04. marec 2010


Kaj je dobra hiša


Predavanje na dogodku Oder 180˚
Gospodarsko razstavišče, 3. 3. 2010

Na vprašanje »Kaj je dobra hiša?« je odgovor preprost. Hiša je dobra, kadar jo lahko označimo kot arhitekturo, vsi ostali objekti so zato zgolj zgradbe.

Da imamo v Sloveniji veliko zgradb, a le malo arhitekture, vsekakor ni slučaj. Za dobro hišo nista dovolj le dober arhitekt in osveščen investitor, temveč se področje boja širi predvsem na izobraževanje uporabnikov arhitekture in na ponovno prevetritev delovanja pristojnih institucij.

V slovenskem kulturnem prostoru arhitektura še vedno nima pravega položaja. Celo veljavni Nacionalni program za kulturo 2008 – 2011 ji ne namenja svojega področja kulturne politike. Uvršča jo pod likovno umetnost, tam pa je omenjena z eno samo besedo. Prav tako arhitektura ni del učnega programa slovenskih šol, kot sta na primer likovna vzgoja in glasba. Slovenski mediji ob poročanju o gradnji novih stavb vse prevečkrat pozabijo navesti avtorje arhitekture. Enako velja za novice o arhitekturnih natečajih.
Ob takšnem odnosu do arhitekturnega ustvarjanja je težko pričakovati široko razumevanje sodobne arhitekturne misli.

Poseben problem predstavlja postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja. Tu sta problematična tako zakonska podlaga (predvsem ko gre za prostorske akte) kakor sam proces pridobivanja dovoljenja. O izdaji gradbenega dovoljenja sta arhitekt in investitor v sklepnem dejanju prepuščena zgolj izostrenemu posluhu organa upravne enote. Tako se zgodi, da o končni usodi gradnje nekega objekta odloča le ena oseba, arhitekt in investitor pa nimata prave možnosti pritožbe, s katero bi v obravnavo morda lahko povabila širši krog strokovnjakov.

V procesu nastajanja dobre hiše je pomembno sodelovanje z lokalno skupnostjo. Kako pomembno je to sodelovanje, je pokazal nedavni primer v Podkorenu. Da so prebivalci občutljivi, ko gre za poseg v njihovo okolje, je razumljivo, težava pa je v tem, da z nasprotno stranjo mnogokrat ne govorijo skupnega jezika. Vključevanje lokalne skupnosti v soodločanje pri gradnji objektov je vse prej kot lahek cilj, saj so za njegovo uresničitev potrebni izobraženi uporabniki ter kompetentni in odgovorni organi pristojnih institucij. Glede tega Slovenija vsekakor zamuja že vrsto let.


Arhitekti odnos (predvsem individualnih) naročnikov do arhitekture pogosto primerjamo z njihovim odnosom do avtomobilov. Slovenci radi živimo v bajturah, če uporabim slikovit termin Mihe Mazzinija, vozimo pa se z najsodobnejšimi vozili. Zakaj tako? Avtomobilska industrija nas dnevno izobražuje prek oglasov na telaviziji in reklamnih plakatov na vsakem koraku. Celo osrednji slovenski dnevnik ji namenja v štirinajstdnevnem ritmu kar štiri strani! Kaj pa arhitektura? O njej se povprečen Slovenec izobražuje zgolj iz ameriških filmov in tega, kar lahko opazi v neposredni okolici.


Sem članica gibanja Maja Farol, ki si prizadeva za kakovostnejše grajeno okolje in višjo kulturo bivanja. Temelji na izjemnem pomenu, ki ga imajo pri obeh družinske hiše. Vodilo gibanja Maja Farol je zavedanje, da vsaka nova hiša pomembno sooblikuje okolje, v katerem je zgrajena. Ker se večina družinskih hiš v Sloveniji gradi po tipskih načrtih, smo želeli izboljšati njihovo kakovost. Razvili smo tri družine tipskih hiš ter ustanovili pobudo Odprta arhitektura. Naš namen je spodbuditi uporabo kakovostnih arhitekturnih rešitev za vsakdanjo rabo, pospešiti njihovo izmenjavo in s tem pomnožiti kreativni potencial za njihov nadaljnji razvoj. Intenziviranje izmenjave in uporabe kakovostnih idej in rešitev prispeva k dvigu splošne prostorske kulture, ki je edino dolgoročno zagotovilo za kakovostnejše grajeno okolje, s tem pa tudi za boljšo hišo.


ponedeljek, 29. september 2008


Trije poskusi




Pisanje člankov v dnevno časopisje je pri nas doma vedno veljalo kot nekaj samo po sebi umevnega. Kadar je očeta kaj razjezilo, je na koncu vedno rekel: »To bom dal v sobotno!« Dati nekaj v sobotno je zame takrat pomenilo, kot da si se pritožil pri glavnem šefu. Ampak, kot sem kmalu spoznala, ne samo, da glavni šef ni nikoli ničesar naredil, izkazalo se je, da je tudi precej nedostopen.

Kdo sme o čem podati svoje mnenje? Jaz imam vedno o vsem svoje mnenje, a se mi pogosto zdi, da je povsem neutemeljeno in da cel kup strokovnjakov o temi ve precej več kot jaz. Je to res? So osebe na položajih o stvareh vedno tudi najbolj poučene in za delovanje najbolj usposobljene? Je mogoče, da imam včasih vendarle prav?



Delovna praksa

V letih usmerjenega izobraževanja smo imeli v enem izmed letnikov na programu delovno prakso. Vsak dijak je moral za štirinajst dni zapustiti varno udobje šolskih klopi in se vključiti v delovni proces enega izmed okoliških TOZD-ov.

Naša šola je prakso izvajala v tovarni Saturnus, ki še danes proizvaja žaromete iz akrilnega stekla. Skupaj z nekaterimi sošolci smo bili torej nameščeni v veliko proizvodno dvorano s kakšnimi štiridesetimi stroji. Ti so iztiskovali žaromete, ki so padali v škatle, mi pa smo jih od tam ohlajene pobirali in zlagali v druge škatle. Stroj je za iztis enega žarometa potreboval kar precej časa, tako da smo večino dneva strmeli v prazno, saj brati ali kaj podobnega nismo smeli. Takrat sem natančno izračunala, koliko žarometov na dan iztisnejo vsi stroji skupaj in koliko jih en delavec zmore zložiti v eni uri. Izkazalo se je, da bi celo dvorano, ki je dajala delo štiridesetim delavcem, lahko postregel en sam!

Ta ugotovitev se mi je zdela veličastna. Mislila sem, da bi s takšno racionalizacijo tovarna lahko prihranila, saj bi plačevala samo enega delavca in ne štiridesetih. To spoznanje sem zabeležila v dnevnik delovne prakse, ki smo ga morali pisati. Oče me je spodbudil, da sem članek o tem poslala tudi na uredništvo sobotne priloge. Zaradi zapisa v dnevniku sem dobila slabšo oceno, članka pa mi v sobotni prilogi tudi niso objavili. Kaj sem pa jaz takrat vedela o temeljih socialistične družbene ureditve.

Črni flomaster

Moje usmerjeno izobraževanje se je dogajalo ravno v času, ko se je v Sloveniji začelo osamosvajanje. Takrat smo imeli vsi veliko povedati. Izražanje mnenj je postalo malone moderno. Vsi smo brali Mladino. Lahko bi se reklo, da je bil zrak kar gost od vseh dogodkov.
Na naši šoli smo imeli šolski časopis, v katerega so počesane deklice pisale stihe. Ker se je sošolcu Mitji in meni nekako zdelo, da je zdaj čas za bolj vzneseno, osamosvojitveno tematiko in ker pri uredniku tega lista s svojimi idejami nisva prodrla, sva ustanovila kar svoj neodvisni časopis.
Poročala sva o dogajanju v Jugoslaviji, o prihodu Miloševiča na oblast in še o čem. Vse je bilo pisano v uporniško ciničnem in na trenutke vulgarnem slogu. Ker se je pa po šoli razvedelo, kaj se pripravlja, je naš podravnatelj zahteval pregled časopisa pred tiskom.


Vrnjena matrica je tako pridobila nekaj s črnim flomastrom prečrtanih vrstic. Bila sva navdušena. Časopis je šel za med. Dobila sva svojo afero črnega flomastra, ob koncu leta pa priznanje za kulturno delo na šoli.


Vlak

Leta 2001 je oddelek za urbanizem Mestne občine Ljubljana razpisal anketni natečaj z naslovom Pogledi na Ljubljano. Njegov namen je bil, da bi rezultate natečaja uporabili kot gradivo za pripravo dolgoročnega plana. Natečaj je bil zasnovan tako, da smo sodelujoči lahko za obdelavo izbrali katero koli problematiko v zvezi z mestom in zanjo iskali rešitev. Velika večina nas je menila, da je največji problem Ljubljane parkiranje. Zato smo iskali rešitev vsak na svoj način. Po mojem mnenju se tega problema ne da rešiti s povečanjem števila parkirnih mest, temveč z zmanjšanjem števila avtomobilov. To pa je mogoče doseči le z učinkovitim javnim prevozom.


Javni prevoz v Ljubljani je bil že takrat, pred sedmimi leti, tik pred kolapsom. Danes pa ni kaj dosti bolje. K sodelovanju sem povabila še dva kolega, Matevža in Marka, s katerima smo projekt potem dokončali. Napravili smo analizo in predlagali rešitev situacije brez velikih finančnih vlaganj.


Projekt smo oddali, sledila pa je še uradna predstavitev pred širšo publiko, v kateri so sedela vsa pomembna imena slovenskega urbanizma. Imela sem grozno tremo. Do predstavitve nismo dobili popolnoma nobene informacije o mnenju žirije. Mislila sem si, da naša naloga, če drugega ne, vsaj otroško poenostavlja prometno problematiko, ki smo se je pravzaprav lotili kot popolni laiki. Med govorom sem ves čas pričakovala dvignjeno roko, ki bi povedala, da imajo na občini na ducate prav takšnih zamisli, a da so iz tega ali onega razloga neuporabne.


Pa ni bilo tako. Poželi smo velik aplavz. Po končani predstavitvi so mi že na hodniku ponudili službo svetovalca 2 za promet na ministrstvu za okolje in prostor. Nisem prav dobro vedela, ali je to razlog za slavje ali obup. To, da sem se pokazala kot najbolj kompetentna oseba za reševanje problematike prometa v Sloveniji, se mi je zdelo absurdno. V službo nisem šla. Smo pa prejeli naročilo za pripravo podobne študije za osrednjo slovensko regijo., Ta je, tako kot tista prva, postala del gradiva za pripravo prostorskega plana.


Takrat smo veliko hodili na oddelek za urbanizem, kjer smo se na dolgih sestankih veliko pogovarjali o tem, kako bi izboljšali javni prevoz. Čeprav so bili ti sestanki bolj naš hobi, saj za udeležbo nismo prejeli nobenih honorarjev, se nam je vsem trem zdelo, da se bo morda z našo pomočjo le kaj premaknilo.


Kako se je končalo? Za našo študijo o javnem prometu v osrednjeslovenski regiji je dobila neka druga avtorska skupina mednarodno nagrado za urbanizem, javni prevoz v mestu je pa še vedno bolj ali manj takšen, kot je bil.


Vsaj zase lahko rečem, da me je volja minila, ko je vodja projekta Prostorski plan na oddelku za urbanizem na enem izmed sestankov ob razgovoru o možnosti izvedbe drugega tira kamniške proge vprašal: »Ali v Kamnik vlak sploh pelje?«