Stanovanje za Mašo



Prejšnji teden sem naredila idejni osnutek za prenovo enosobnega stanovanja. Gre za tipično blokovsko enosobno stanovanje iz šestdesetih oziroma sedemdesetih let, ko sta bili kuhinja in dnevna soba še strogo ločeni. Stanovanje je izgledalo takole:


Naročnica in njen partner sta želela bolj odprto stanovanje. Najbolj ju je skrbelo, kam bosta pospravila vso garderobo, saj v spalnici ni dovolj prostora. Veliko smo se pogovarjali tudi o kopalnici. Naročnica je obiskala nekaj prodajaln s kopalniško opremo še preden je poiskala mene. Zato je s seboj prinesla tudi »izris kopalnice«. To je termin, ki ga menda uporabljajo le trgovci. Arhitekti uporabljamo izraze kot so načrt, tloris, prerez, pogled in podobno. »Izris kopalnice« je izgledal takole (risba seveda ni originalna):



Jaz temu pravim »polnjenje kotov«. To pomeni, da v vsak kot postaviš eno stvar, kar ostane, je pač prazno. Če kotov zmanjka, potem zadeva ni rešljiva. V tem primeru se je izkazalo, da pri takšni razporeditvi ni mogoče odpreti vratc pralnega stroja. Izdelovalec izrisa se ni pustil motiti: bodo pač kupili pralni stroj, ki se odpira od zgoraj!

Ko sva se z naročnico o vsem pogovorili, je nastal tale načrt:



Podrli bomo stene male shrambice in s tem pridobili prostor za večjo kuhinjo, ki pa jo bodo od ostalega prostora ločevale visoke omare. Te bodo v severnem delu obrnjene proti kuhinji. V njih bo prostor za hladilnik. V južnem delu pa bodo omare obrnjene proti predsobi, v njih bo prostor za garderobo.

Podrli bomo tudi predelno steno, ki ločuje kuhinjo in dnevno sobo. Tako bomo pridobili enoten, odprt prostor, v katerem so posamezne funkcijske enote med seboj ločene s postavitvijo pohištvenih elementov.

Velikemu oknu v dnevni sobi bomo porušili parapetni zid ter vgradili panoramsko okno, kar bo v dnevni prostor vneslo več svetlobe ter ga vizualno povečalo. Na ta način se notranji bivalni prostor razširi v zunanjega.

V sanitarnem delu bomo zazidali vrata v wc in namesto tega izdelali prehod iz kopalnice. Na ta način bomo v predsobi pridobili potreben prostor za omaro s čevlji, garderobo za goste in ogledalo.

V kopalnici bomo na severni strani izdelali dve niši, eno za tuš in drugo za pralni stroj in grelnik za vodo. Ta niša bo imela možnost zapiranja z rolojem.

V spalnici bomo zvočno izolirali steno proti sosedu, ki ima tukaj kopalnico.

In stanovanje bo morda kmalu dobilo tretjega stanovalca...

Zakaj nočem parkirne hiše pod Ljubljansko tržnico in zakaj pod Markovim trgom v Benetkah ni parkirne hiše?

Nedavno sem bila spet v Benetkah. Kot vedno smo parkirali na Tronchettu in se z vaporetom pripeljali naravnost na Markov trg. Pristanek na Markovem trgu je nekakšen preludij k ubranemu sozvočju ozkih ulic in širokih trgov, v katerega se kasneje podamo peš.

Ampak le kako je mogoče, da se v tako znamenito mesto ne moremo pripeljati z avtomobilom? Zakaj ta nevšečnost? Kako je mogoče v takem mestu sploh živeti? In, ne nazadnje, zakaj pod Markovim trgom ni parkirne hiše?!?

Zakaj vendar so ulice tako ozke, da po njih ne moremo voziti z osebnimi avtomobili? Saj vendar niso vse beneške stavbe arhitekturni presežki. Pri mnogih »gre za nepomembno, anonimno, neizvirno, nadomestljivo, obsoletno, nefunkcionalno stavbo, ki je napoti vsem in vsemu, ki živijo, in kar obstaja v današnjem času«, kot bi se izrazil Marko Crnkovič. Nekaj tovrstnih bi prav gotovo lahko porušili in skozi mesto potegnili dvopasovnico. Na ta način bi prebivalcem olajšali »obstoj v današnjem času«, turistom pa omogočili lažji dostop, zaradi česar bi se gotovo povečal obisk. Bi se res?

Zakaj pojmujemo Benetke kot arhitekturni spomenik?

Benetke so nedvomno edinstvene. Kot vemo, gre za mesto, ki je postavljeno v laguni, zaradi česar se splet mestnih ulic prepleta s sistemom kanalov, ki, prav tako kot ulice, služijo kot komunikacijske poti. Ta preplet je botroval izgradnji mnogih mostov, ki jih danes občudujemo kot gradbene mojstrovine.
Benetke imajo tipičen vzorec italijanskih renesančnih mest, katerih značilnost so ozke ulice, ki se z vogalov izlivajo na manjše ali večje tržne prostore. Medtem ko v ulicah sledimo pretežno anonimni arhitekturi, ima nasprotno vsak še tako majhen trg arhitekturni poudarek – bodisi cerkev bodisi palačo, ki je prilagojena merilu trga in ga sooblikuje.

Umirjeno ozadje anonimnega tkiva deluje kot paspartu, s katerega zasije arhitektura. Prav zato so Benetke kot celota arhitekturni spomenik. Na ogledu Benetk se predvsem očarani izgubljamo med kanali, uličicami in trgi, le občasno pa se zazremo v dela renesančnih in drugih mojstrov.

Zakaj torej nočem parkirne hiše pod Ljubljansko tržnico in zakaj pod Markovim trgom v Benetkah ni parkirne hiše?

Ljubljana niso Benetke in Pogačarjev trg, kjer se nahaja Ljubljanska tržnica, ni Markov trg. Pa vendarle gre za podobno zadrego: noben izmed njiju ni bil zgrajen za potrebe parkiranja osebnih vozil in zato do njiju tudi ne vodijo primerno pretočne ceste. Oba trga pa obdaja arhitekturno delo, ki bi ga morali vrednotiti kot kulturni spomenik nekega naroda.

Parkirne hiše ustvarjajo promet, obstoječa prometna infrastruktura pa ne bo zadoščala povečanim potrebam. In ker oba trga ležita v gosto pozidanem območju mesta, bi morali, če bi obstoječi infrasturkturi želeli povečati pretočnost, nujno porušiti nekaj objektov. Zato pod Markovim trgom ni parkirne hiše.