Kaj je dobra hiša
Na vprašanje »Kaj je dobra hiša?« je odgovor preprost. Hiša je dobra, kadar jo lahko označimo kot arhitekturo, vsi ostali objekti so zato zgolj zgradbe.
Da imamo v Sloveniji veliko zgradb, a le malo arhitekture, vsekakor ni slučaj. Za dobro hišo nista dovolj le dober arhitekt in osveščen investitor, temveč se področje boja širi predvsem na izobraževanje uporabnikov arhitekture in na ponovno prevetritev delovanja pristojnih institucij.
V slovenskem kulturnem prostoru arhitektura še vedno nima pravega položaja. Celo veljavni Nacionalni program za kulturo 2008 – 2011 ji ne namenja svojega področja kulturne politike. Uvršča jo pod likovno umetnost, tam pa je omenjena z eno samo besedo. Prav tako arhitektura ni del učnega programa slovenskih šol, kot sta na primer likovna vzgoja in glasba. Slovenski mediji ob poročanju o gradnji novih stavb vse prevečkrat pozabijo navesti avtorje arhitekture. Enako velja za novice o arhitekturnih natečajih.
Ob takšnem odnosu do arhitekturnega ustvarjanja je težko pričakovati široko razumevanje sodobne arhitekturne misli.
Poseben problem predstavlja postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja. Tu sta problematična tako zakonska podlaga (predvsem ko gre za prostorske akte) kakor sam proces pridobivanja dovoljenja. O izdaji gradbenega dovoljenja sta arhitekt in investitor v sklepnem dejanju prepuščena zgolj izostrenemu posluhu organa upravne enote. Tako se zgodi, da o končni usodi gradnje nekega objekta odloča le ena oseba, arhitekt in investitor pa nimata prave možnosti pritožbe, s katero bi v obravnavo morda lahko povabila širši krog strokovnjakov.
V procesu nastajanja dobre hiše je pomembno sodelovanje z lokalno skupnostjo. Kako pomembno je to sodelovanje, je pokazal nedavni primer v Podkorenu. Da so prebivalci občutljivi, ko gre za poseg v njihovo okolje, je razumljivo, težava pa je v tem, da z nasprotno stranjo mnogokrat ne govorijo skupnega jezika. Vključevanje lokalne skupnosti v soodločanje pri gradnji objektov je vse prej kot lahek cilj, saj so za njegovo uresničitev potrebni izobraženi uporabniki ter kompetentni in odgovorni organi pristojnih institucij. Glede tega Slovenija vsekakor zamuja že vrsto let.
Arhitekti odnos (predvsem individualnih) naročnikov do arhitekture pogosto primerjamo z njihovim odnosom do avtomobilov. Slovenci radi živimo v bajturah, če uporabim slikovit termin Mihe Mazzinija, vozimo pa se z najsodobnejšimi vozili. Zakaj tako? Avtomobilska industrija nas dnevno izobražuje prek oglasov na telaviziji in reklamnih plakatov na vsakem koraku. Celo osrednji slovenski dnevnik ji namenja v štirinajstdnevnem ritmu kar štiri strani! Kaj pa arhitektura? O njej se povprečen Slovenec izobražuje zgolj iz ameriških filmov in tega, kar lahko opazi v neposredni okolici.
Sem članica gibanja Maja Farol, ki si prizadeva za kakovostnejše grajeno okolje in višjo kulturo bivanja. Temelji na izjemnem pomenu, ki ga imajo pri obeh družinske hiše. Vodilo gibanja Maja Farol je zavedanje, da vsaka nova hiša pomembno sooblikuje okolje, v katerem je zgrajena. Ker se večina družinskih hiš v Sloveniji gradi po tipskih načrtih, smo želeli izboljšati njihovo kakovost. Razvili smo tri družine tipskih hiš ter ustanovili pobudo Odprta arhitektura. Naš namen je spodbuditi uporabo kakovostnih arhitekturnih rešitev za vsakdanjo rabo, pospešiti njihovo izmenjavo in s tem pomnožiti kreativni potencial za njihov nadaljnji razvoj. Intenziviranje izmenjave in uporabe kakovostnih idej in rešitev prispeva k dvigu splošne prostorske kulture, ki je edino dolgoročno zagotovilo za kakovostnejše grajeno okolje, s tem pa tudi za boljšo hišo.
Objave
