ponedeljek, 29. september 2008


Trije poskusi




Pisanje člankov v dnevno časopisje je pri nas doma vedno veljalo kot nekaj samo po sebi umevnega. Kadar je očeta kaj razjezilo, je na koncu vedno rekel: »To bom dal v sobotno!« Dati nekaj v sobotno je zame takrat pomenilo, kot da si se pritožil pri glavnem šefu. Ampak, kot sem kmalu spoznala, ne samo, da glavni šef ni nikoli ničesar naredil, izkazalo se je, da je tudi precej nedostopen.

Kdo sme o čem podati svoje mnenje? Jaz imam vedno o vsem svoje mnenje, a se mi pogosto zdi, da je povsem neutemeljeno in da cel kup strokovnjakov o temi ve precej več kot jaz. Je to res? So osebe na položajih o stvareh vedno tudi najbolj poučene in za delovanje najbolj usposobljene? Je mogoče, da imam včasih vendarle prav?



Delovna praksa

V letih usmerjenega izobraževanja smo imeli v enem izmed letnikov na programu delovno prakso. Vsak dijak je moral za štirinajst dni zapustiti varno udobje šolskih klopi in se vključiti v delovni proces enega izmed okoliških TOZD-ov.

Naša šola je prakso izvajala v tovarni Saturnus, ki še danes proizvaja žaromete iz akrilnega stekla. Skupaj z nekaterimi sošolci smo bili torej nameščeni v veliko proizvodno dvorano s kakšnimi štiridesetimi stroji. Ti so iztiskovali žaromete, ki so padali v škatle, mi pa smo jih od tam ohlajene pobirali in zlagali v druge škatle. Stroj je za iztis enega žarometa potreboval kar precej časa, tako da smo večino dneva strmeli v prazno, saj brati ali kaj podobnega nismo smeli. Takrat sem natančno izračunala, koliko žarometov na dan iztisnejo vsi stroji skupaj in koliko jih en delavec zmore zložiti v eni uri. Izkazalo se je, da bi celo dvorano, ki je dajala delo štiridesetim delavcem, lahko postregel en sam!

Ta ugotovitev se mi je zdela veličastna. Mislila sem, da bi s takšno racionalizacijo tovarna lahko prihranila, saj bi plačevala samo enega delavca in ne štiridesetih. To spoznanje sem zabeležila v dnevnik delovne prakse, ki smo ga morali pisati. Oče me je spodbudil, da sem članek o tem poslala tudi na uredništvo sobotne priloge. Zaradi zapisa v dnevniku sem dobila slabšo oceno, članka pa mi v sobotni prilogi tudi niso objavili. Kaj sem pa jaz takrat vedela o temeljih socialistične družbene ureditve.

Črni flomaster

Moje usmerjeno izobraževanje se je dogajalo ravno v času, ko se je v Sloveniji začelo osamosvajanje. Takrat smo imeli vsi veliko povedati. Izražanje mnenj je postalo malone moderno. Vsi smo brali Mladino. Lahko bi se reklo, da je bil zrak kar gost od vseh dogodkov.
Na naši šoli smo imeli šolski časopis, v katerega so počesane deklice pisale stihe. Ker se je sošolcu Mitji in meni nekako zdelo, da je zdaj čas za bolj vzneseno, osamosvojitveno tematiko in ker pri uredniku tega lista s svojimi idejami nisva prodrla, sva ustanovila kar svoj neodvisni časopis.
Poročala sva o dogajanju v Jugoslaviji, o prihodu Miloševiča na oblast in še o čem. Vse je bilo pisano v uporniško ciničnem in na trenutke vulgarnem slogu. Ker se je pa po šoli razvedelo, kaj se pripravlja, je naš podravnatelj zahteval pregled časopisa pred tiskom.


Vrnjena matrica je tako pridobila nekaj s črnim flomastrom prečrtanih vrstic. Bila sva navdušena. Časopis je šel za med. Dobila sva svojo afero črnega flomastra, ob koncu leta pa priznanje za kulturno delo na šoli.


Vlak

Leta 2001 je oddelek za urbanizem Mestne občine Ljubljana razpisal anketni natečaj z naslovom Pogledi na Ljubljano. Njegov namen je bil, da bi rezultate natečaja uporabili kot gradivo za pripravo dolgoročnega plana. Natečaj je bil zasnovan tako, da smo sodelujoči lahko za obdelavo izbrali katero koli problematiko v zvezi z mestom in zanjo iskali rešitev. Velika večina nas je menila, da je največji problem Ljubljane parkiranje. Zato smo iskali rešitev vsak na svoj način. Po mojem mnenju se tega problema ne da rešiti s povečanjem števila parkirnih mest, temveč z zmanjšanjem števila avtomobilov. To pa je mogoče doseči le z učinkovitim javnim prevozom.


Javni prevoz v Ljubljani je bil že takrat, pred sedmimi leti, tik pred kolapsom. Danes pa ni kaj dosti bolje. K sodelovanju sem povabila še dva kolega, Matevža in Marka, s katerima smo projekt potem dokončali. Napravili smo analizo in predlagali rešitev situacije brez velikih finančnih vlaganj.


Projekt smo oddali, sledila pa je še uradna predstavitev pred širšo publiko, v kateri so sedela vsa pomembna imena slovenskega urbanizma. Imela sem grozno tremo. Do predstavitve nismo dobili popolnoma nobene informacije o mnenju žirije. Mislila sem si, da naša naloga, če drugega ne, vsaj otroško poenostavlja prometno problematiko, ki smo se je pravzaprav lotili kot popolni laiki. Med govorom sem ves čas pričakovala dvignjeno roko, ki bi povedala, da imajo na občini na ducate prav takšnih zamisli, a da so iz tega ali onega razloga neuporabne.


Pa ni bilo tako. Poželi smo velik aplavz. Po končani predstavitvi so mi že na hodniku ponudili službo svetovalca 2 za promet na ministrstvu za okolje in prostor. Nisem prav dobro vedela, ali je to razlog za slavje ali obup. To, da sem se pokazala kot najbolj kompetentna oseba za reševanje problematike prometa v Sloveniji, se mi je zdelo absurdno. V službo nisem šla. Smo pa prejeli naročilo za pripravo podobne študije za osrednjo slovensko regijo., Ta je, tako kot tista prva, postala del gradiva za pripravo prostorskega plana.


Takrat smo veliko hodili na oddelek za urbanizem, kjer smo se na dolgih sestankih veliko pogovarjali o tem, kako bi izboljšali javni prevoz. Čeprav so bili ti sestanki bolj naš hobi, saj za udeležbo nismo prejeli nobenih honorarjev, se nam je vsem trem zdelo, da se bo morda z našo pomočjo le kaj premaknilo.


Kako se je končalo? Za našo študijo o javnem prometu v osrednjeslovenski regiji je dobila neka druga avtorska skupina mednarodno nagrado za urbanizem, javni prevoz v mestu je pa še vedno bolj ali manj takšen, kot je bil.


Vsaj zase lahko rečem, da me je volja minila, ko je vodja projekta Prostorski plan na oddelku za urbanizem na enem izmed sestankov ob razgovoru o možnosti izvedbe drugega tira kamniške proge vprašal: »Ali v Kamnik vlak sploh pelje?«

3 komentarji:

Anonimni pravi ...

Metra, a ne? Jest sem tut sodeloval! :) hehe
fajn pišeš. te bom bral :)

cmok

Anonimni pravi ...

odlicno, kar tako naprej!

Matjaz pravi ...

Mima, super !! Jana me je opozorila na tvoj blog in moram reči, da sem užival v branju. Ne odnehaj!! Pozdrav in kaj se oglasi.

ex jabuk